Nacionalni otroški parlament. Zanimiv dogodek. Zbrali smo se in ob devetih se je začel 29. NOP. Sledili so nagovori, med drugim je mlade parlamentarce nagovoril tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Sledilo je slikanje, skupinsko in delanje sebkov s predsednikom. Nato sprejem dnevnega reda, poročilo o zastopanosti in navodila udeležencem. Ob 9.30 smo se odpravili v preddverje velike dvorane, kjer so se mladi parlamentarci razdelili v 4 skupine, vsaka skupina je imela svojo podtemo. Odnosi v šoli, metode in načini poučevanja, učne vsebine in šola za življenje. Jaz sem se podala na misijo 29. NOP. Obiskovala sem sobe, v katerih so potekale razprave, opazovala razmere, požirala besede… Tukaj pa je moj pogled na vse skupaj.

Najprej glede razmer. Povedati moram, da so bili v eni sobi posebej nevzdržni pogoji. Bilo je zadušljivo, neprezračeno in vroče. Bilo je premalo stolov in preveč otrok. Za mizo ni bilo prostora za vse. To je seveda vplivalo tudi na razpravo. Vsi so bili bolj živčni, neučakani, nestrpni. Na drugih prizoriščih je bilo v primerjavi s to sobo čudovito. Je bilo pa povsod preveč parlamentarcev. Nekateri so morali čakati na besedo po 10 ali celo 15 minut. Ko je nekdo želel kaj povedati, je dvignil roko. Pri tem je nastal problem. Nekdo je odprl zanimivo temo potem pa je bil na vrsti nekdo drug, ki je odprl popolnoma druga vrata. Dobrih zaključkov je bilo tako manj, kot bi jih bilo sicer. Poleg tega, so se nekateri naveličali čakati na to, da bodo prišli na besedo in so se začeli pogovarjati. Priporočala bi: 1. manjše skupine, 2. v primeru večjih skupin pa elektronske naprave, s katerimi bi se parlamentarci lahko prijavili na besedo. Velik problem je tudi to, da so parlamentarci sedeli preveč narazen. Pogosto se niso dobro slišali in videli, zato je mnogim zelo hitro padla koncentracija, tukaj ciljam predvsem na mlajše člane. Menim, da bi že samo manjše skupine problem z lahkoto odpravile.

Glede vsebine pa je tako. Zgodilo se je, da sem, ko sem prišla v naslednjo sobo, poslušala iste stvari, kot sem jih minuto prej v drugi sobi. Škoda, ker je na koncu ostalo še nekaj neobdelanih tem. Predstavila bom nekaj zaključkov vsake skupine, ki so se meni zdeli najbolj pomembni.

Odnosi v šoli:

  • vzpostaviti večje spoštovanje,
  • več etike in razrednih ur,
  • več izobraževanj glede vzgoje, za učitelje in starše,
  • uvedba psiho testov.

Učne vsebine:

  • feedback za učitelje (učenci bi enkrat na par mesecev povedali svoje mnenje o pristopu in poučevanju učitelja),
  • nivojske skupine,
  • brez ocen pri pouku športa, likovne in glasbe.

Metode in načini poučevanja:

  • bolj sproščen pouk,
  • učenje učenja,
  • učilnice na prostem,
  • več ustvarjalnosti.

Šola za življenje:

  • več poudarka in razlage glede tega zakaj se sploh učimo,
  • osnove bontona – obvezen predmet,
  • preoblikovanje gospodinjstva,
  • aktivne minute,
  • dan v odraslem svetu, dan ko bi otroci počeli vse stvari, ki jih počnejo odrasli.

Te in še mnoge druge zaključke so zapisnikarji predstavili v veliki dvorani ob 12.00 uri. Do 13.50 so parlamentarci lahko spraševali navzoče vprašanja in jim predali svoja mnenja. Moram reči, odrasli so si zapisovali stvari, me je pa motilo, da jih je dosti sredi razprave odšlo. Sicer pa se mi zdi, da so imeli mladi parlamentarci izjemno izvirne ideje in predloge. Za njihove nastope jim čestitam. Upam, da bomo naslednje leto, ko bomo razpravljali o naši poklicni prihodnosti, ta tema je bila namreč izglasovana za 30. otroški parlament, slišali katere stvari so se spremenile oz. uvedle zaradi otroškega parlamenta.

Čeprav se morda otroškega parlamenta ne jemlje najbolj resno, se vsaj vsi otroci tam družimo, sklepamo nova prijateljstva in si izmenjujemo izkušnje in konec koncev, je že to čudovito.

Doroteja Drevenšek