OTROŠKI PARLAMENT

V četrtek, 14. 3. 2019, je v prostorih Zavarovalnice Save in ZPM Maribor potekal 29. otroški parlament. Tudi letos smo, kot leto poprej, razpravljali o šoli in šolskem sistemu. Našo šolo smo zastopale Lucija in Lea Rečnik, Maša Živko in Doroteja Drevenšek. Učenke smo izvolili predstavniki šolske skupnosti, ki smo se pod vodstvom Šolske svetovalne delavke Polone Kužner in ob pomoči Nine Divjak, zbirali ob torkih zjutraj ter skupaj obdelali ogromno zanimivih in aktualnih tem ter se pripravljali na regijsko srečanje otroškega parlamenta.

Zbrali smo se ob 8.30, poslušali uvod in se razdelili v skupine. V skupinah, ki so štele okoli 15 parlamentarcev, smo razpravljali o vnaprej določenih temah: šola za življenje, učne vsebine, odnosi v šoli in načini poučevanja. Zveni kot super dogodek ima veliko potenciala, vendar se ga ne izkorišča dovolj dobro. Izvoljeni parlamentarci, se bodo udeležili nacionalnega parlamenta v Ljubljani. Od učencev, ki so parlament obiskali lani, smo izvedeli, da se mladih parlamentarcev ne jemlje resno in da se njihovih idej ne zapisuje, kaj šele da bi se jih obravnavalo ali izvedlo. Je pa tudi za parlamentarce značilno, da veliko naredijo in malo naredijo. To nam je malce znano, tudi iz slovenske politike, vendar to še ne pomeni, da je to sprejemljivo. Sama sem parlament obiskala že lani in govorilo se je o istih stvareh, vidnega napredka od lani pa ni bilo. Mi je pa ta izkušnja dala misliti in se bom sama veliko bolj zavzemala za izvedbe idej, ki sem jih slišala.

Poudarki so bili predvsem na: preobsežni učni snovi, prevelikemu stresu v šolah, medgeneracijskem druženju, sodelovanju med šolami in obnašanju učencev. NPZ ja ali ne? Problem nemotiviranosti učiteljev in učencev so mnogi parlamentarci opazili in ga večkrat omenili. Ta naj bi bil vzrok za neuspešnost velikega števila učencev. Kaj pa privede do nemotiviranosti? Pogosto zgrešen šolski sistem, ki temelji na navadi, ki je v družbi pogosta, želimo biti nekaj kar nismo. Zgledujemo se po najuspešnejših šolskih sistemih, našega prenavljamo, vendar pri tem ne opazujemo naših otrok in okolja v katerem odraščajo. In medtem, ko se naši politiki ukvarjajo z našo delovno dobo in kdaj se bomo upokojili, se zahvaljajoč našemu sistemu veliko število mladih spopada z iskanjem služb, ki jih bodo verjetno še nekaj časa iskali, ker očitno nihče ne bo šel več v pokoj. Vlada se težav loteva na napačnem koncu. Kako jih na to opozoriti in kako dati otroškemu parlamentu večjo vlogo, ker si jo zasluži? Ali je potrebno organizirati kakšen šolski štrajk za prenovo šolskega sistema? Ali je biti mlad in slišan sploh mogoče na kakšen drug način?

Doroteja Drevenšek