Otroški nacionalni parlament je dogodek, ki ga organizira Zveza prijateljev mladine Slovenija. Dogodek se odvija v pravem parlamentu, kjer debatirajo poslanci.

Na ta dogodek sem bila sprejeta oziroma izvoljena tudi jaz. To je bila neverjetna izkušnja in lahko sem spoznala veliko bolj ali manj pomembnih ljudi, zagotovo pa sem s tem dobila ogromno izkušenj. Debatirali smo o šoli in šolskem sistemu. Vsak je imel veliko za povedati in bilo je veliko dobrih idej. Otroci so prišli iz cele Slovenije, tako da je bilo ogromno različnih pogledov na šolo in šolski sistem. Veliko otrok se je videlo kot naslednje poslance in so se tako tudi obnašali. Smešno se mi je zdelo, da so jih celo oponašali in uporabljali njihove načine sporazumevanja in oblačenja, ki zagotovo niso primerni, kaj šele za otroke. Ugotovili smo, da vseeno še nismo dovolj zreli za sprejemanje zakonov in sedenje v parlamentu.

Veliko smo govorili o nacionalnih preizkusih znanja, šoli za življenje in teži šolskih torb. Raziskovali smo odnose med učitelji in učenci, med vrstniške odnose in odnose z drugimi delavci šole. Kljub vsemu pa nismo prišli do pravih zaključkov. Upam, da jih bodo naredili pomembni ljudje, ki so nas poslušali.

Veliko se bi lahko povedalo tudi o odnosu med šolo in zdravstvom, vendar to ni bila tema pogovora. Zdi se mi pomembno, da je šola tista, ki spodbuja zdrav način življenja in zdravstvo nasploh, ker je zdrav šolar tudi uspešen šolar. Veliko se govori o sistematskih pregledih, ki jih naj ne bi več podpirale šole. Ta zakon bi se naj sprejel, vendar upam, da se ne bo. Predvsem so za to odgovorni ravnatelji šol, ki se jim zdi neumno plačati za prevoze do zdravstvenega doma, če to lahko naredijo starši. Posledice tega sklepa bi bile ali bodo grozne. Veliko staršev se ne zaveda pomena zdravega otroka in na preglede sploh ne bi odšli. To se mi zdi porazno. Škoda, da nismo govorili kaj več o tem.

Tudi sama sem se odločila o teh stvareh, pogovoriti z ravnateljico naše šole. Zanimalo me je njeno mnenje o kulturi in s čim jo šola ozavešča. Ta sestanek sem imela po proslavi, zato sva se pogovarjali tudi o njej. Povedala sem, kaj me je motilo na proslavi in kaj na splošno mora šola dati učencu, ko izstopi iz nje. Ravnateljica mi je prisluhnila in se včasih strinjala, včasih pa mi povedala svoje razmišljanje. Izpostavila sem, da lahko na kulturnih dogodkih (proslava, predstava…) pokažeš svoje mnenje in se s tem izražaš. Pomembno je, da je učenec dober kritik. Po proslavi bi se morali o njej tudi pogovoriti. Povedati bi morali svoje mnenje o njej, ker je drugače nesmiselna. Prav tako pa bi ljudje, ki imajo besedilo, morali vedeti, o čem govorijo in kaj s tem sporočajo, ker samo tako bomo tisti, ki gledamo, lahko vsaj malo vedeli, o čem govori proslava. Tako da je bonton v bistvu druga stvar kot kulturno obnašanje. Vsak učenec bi moral zraven znanja imeti tudi dobre sposobnosti argumentiranja in kritičnosti do nekih vsebin. Samo tako bo lahko kasneje v življenju vedel, kaj je zanj dobro in kaj ne.

Rada bi izpostavila ravnateljičin govor, ki ga nisem čisto razumela oziroma sem ga razumela na svoj način. Vem, da mogoče ni najbolj prav kritizirati tega, ker nanj ni bila pripravljena, vendar se mi to zdi vseeno potrebno. Ni mi bilo všeč, da je rekla, da je slabo obnašanje odraz nas. To ni res, ker je proslava tista, ki naredi stvar zanimivo in bi, če bi bila dovolj zanimiva, otroci sedeli in pozorno gledali. Naj bi tudi motili proslavo in se zgražali nad nastopajočimi. Zgražanja ne odobravam, kljub temu pa lahko poveš, kaj ti ni všeč in to tudi (tako da ne oviraš drugih) pokažeš. Veliko bolj moteča je bila hoja učiteljic, ki naj bi mirile učence, kot učenci sami. Pogledala sem tudi, kaj sploh je lepo vedenje, ki ga vsi uporabljajo. V bistvu pa pravil tega sploh ni in ga ni niti mogoče definirati, ker je odvisno od kulture, časa in družbenega sloja.

Upam, da bodo šole v prihodnosti spodbujale kritično mišljenje. Mogoče so ljudje včasih pripravljali otroke za delo v tovarnah, danes pa je to drugače. Svet potrebuje inovativne, kritične in socialne ljudi, ki bodo ustvarjali nove stvari in izboljšali svet.

Želim si, da to sporočilo pride čim dlje in da ljudje o njem tudi razmišljajo. Zahvalila bi se ravnateljici, da si je vzela čas in se pogovorila z mano.

Ajša Mara Kacjan, 9. b